TemaTedna: Amnezija Jane Doe

Se sprašujete kdo za vraga je Jane Doe? Ravno to sem se tudi jaz spraševala med zdolgočasenim strmenjem v obrabljene tapete, ki kar kričijo k prenovi. Tu so že od kar pomnim, vendar še nisem opazila, da so tako skrbno od vrha do tal prepletena s pajkovimi mrežami. Dolgo sem napenjala možgane in iskala kakšne skrite znake, morda namige ali pa prebliske v rdečih packah, ki se nesramno bohotijo na steni. Kako so prišle tam? Haha, to so bili dobri časi, ko sem še neumorno verjela v Božička, v brezskrbno življenje, v pravljice in Zobno miško.

Bila sem mala svetlolasa deklica velikih načrtov in iskrivih oči. Starša sta me oboževala in mi vedno ustregla z vsemi mogočimi stvarmi. Iz dneva v dan sem stala pred ogledalom v maminih najnovejših čevljih, z vrtoglavimi nekaj centimetri, ki so bili za tiste čase skoraj polovica mene. Vsak nov dan mi je predstavljal nov izziv, novo barvno kombinacijo in nov par čevljev, kateri danes že počasi preraščajo v nevaren fetiš. Tako sem v vrtoglavih petah dosegla do tretje police, kjer so se skrivala mamina ličila, takrat moderne češnjevo rdeče šminke in pastelna senčila. Po pravici povedano se teh šmink nikoli nisem naveličala, tako da sem ponavadi poskrbela, da je bil moj make-up bolj podoben klovnovem, kot pa čemu drugemu. Ko sem se takole našemila, sem nerodno prišepala do ogledala, vzela v roke daljinski upravljalnik ali najbližjo krtačo, ter na ves glas vreščala refrene takratnih uspešnic. Hotela sem postati pevka, kot moj ati. Bila sem zvezda zase. Sanjarila sem o velikih odrih, osvetljenih s tisočerimi lučmi in o množici, ki navdušeno vpije moje ime. Glasove si nisem domišljala, odzvanjali so v moji glavi. Čutila sem takte, tihe udarce metronoma, ki so zapodili moj srčni ritem tja v nemogoče. Opazovala sem note, tresenje strun, nežne premike violinskega loka in premikanje prstov po belih tipkah klavirja. Moje življenje so bila notna črtovja, moje oči so hrepenele po violinskih ključih in šestnajstinkah. V tem času so torej nastali tudi te rdeči madeži, spomini na češnjeve šminke in moje sanjarjenje.

Vendar, ljudje se spreminjamo kot vreme. Danes smo sonce, jutri sinovi dežja. Vsake toliko časa sedem k starem pianinu, ki ves zaprašen stoji v dnevni sobi, in si zaigram delček starih melodij. Obožujem namreč občutek, ko se naježim in me spreleti srh, občutek, ko me oblije nostalgičnost. Ati se je odselil, ko mi je bilo 7 let. Že več kot 20 let se ukvarja z glasbo. Ima tudi studio, band in veliko koncertov v tujini.
In kaj počnem jaz? Nič. Moje sanje je vzel s seboj. Umrla je ljubezen do glasbe, ljubezen do violinskih lokov in težkih klavirskih tipk. Ravno glasba mi ga je vzela in ga postavila na svetovne odre, soji žarometov v mojih očeh pa so ugasnili.

Kaj si želim postati danes? Kdo sem? Kam grem?... Sem Jane Doe, popolna neznanka. Živim iz dneva v dan, iz ure v uro. Živim zase, za svojo skrivnostno identiteto. Sem neznano ime in neznan priimek, ki se skriva za hrepenečimi besedami in nepremišljenimi dejanji.

Komentarji

Oseba AnjaO sporoča …
Tko kot si rekla ja..ljudje se spreminjamo iz dneva v dan. Iz dneva v dan nas v bistvu življenje vrti in sili k temu da se spreminjamo..

zlo dobr post ;)

LP, anja*
Oseba Unknown sporoča …
sploh te ne poznam...ne vem, kdo si...a se vseeno pogosto najdem v tvojih postih...

piši še naprej...

lp*