Črtam sama svoje sledi.
Da bi ne poslušala, da bi ne naredila, da bi ne hotela…
Vse bi bilo pogubljeno- …vse bi bilo kot prej.
Prazno, sivo, vsakodnevna rutina.
Ne vedoč, da stvari lahko stojijo tudi postrani, v levo, desno in ne le naravnost,
ne vedoč, da rutine ne odražajo pravih dejanj,
da se ubadam z lažnimi zavetji, da letim le s svojimi pričakovanji,
hodim po napačnih poteh, ter se upiram sama sebi.
Včasih je le treba prestopiti na drug peron, ponovno prešteti korake od tira do stopnišča in kupiti karti za dva, kljub vprašanjem, kljub dvomom, da neznani sopotnik sploh obstaja.
Globoko v sebi se skrivaš v tolažbi ter čakaš.
Čakaš, da samoten, težek zrak razpiha nenadni veter, da v napeto tišino vdre zvok uglašenih godal, da v strahotno temo vstopijo sončni žarki.
Da stojim na strani, na poti, ki te pripelje mimo moje postaje.
Ko te neznana roka odpelje v upanju, da pot nazaj ne bo prehitro zanimiva, a vendar ji v očeh sije nekakšna negotovost, z lastnim neverovanjem v trenutna dejanja in prihodnost.
A raste in raste, hitreje kot se vidi, močneje kot se čuti, globoko zakorenini in noče spustiti. Ko se naenkrat zaveš, da neznani potnik prerašča v vedno bolj znan obraz, ko se ti njegovi pogledi zdijo tako znani, njegovi koraki tako domači…
… Dan, ko ljubiš.
Najino eno leto <3
Komentarji
sarah