Starši, vaši otroci rastejo!

Moji pač ne morejo iz svoje kože. Kako le, saj sem vendar še vedno njihovo malo dete, ki je še pred nekaj leti le s težavo izgovarjalo dolge, zapletene besede, sedalo na kahlico, ter spalo z belo dekico, poimenovano »De«. Vzgajala sta me po svojih idealih, po svojih željah, ter mi predstavila stvari, za katere sta menila, da so najboljše zame. Ati si je že v času mamine nosečnosti želel imeti blond dekliča, ki bi igral klavir, ter se ukvarjal s športom in ni naključje, da danes dejansko sem tisto, saj sem odraščala ob njegovih sanjah, sam pa me je usmerjal v tisto, kar se mu je zdelo super. Včasih sem tako radovedna, kako bi izgledala, če bi imela mami »glavno« besedo pri vzgajanju v zgodnjih letih. Tudi po njej sem povzela nekaj lastnosti, kot je tudi ljubezen do risanja in slikanja. Torej sem tisto, kar sta si želela in hkrati tisto, zaradi česar si pogosto belita glavo.

Verjetno je zelo težko dojeti otrokove potrebe, ko le- ta začne odraščati in se ne razvija le pod vplivom staršev. Kakšen je občutek, ko otrok naenkrat ni več tisto, kar si želiš? Ko se začne ravnati po svojih načelih? Ko več ne prikima vsaki starševi trditvi?
Mislim, da je to veliko breme. Da bo moja hči hodila ven, spala pri drugih, pila alkohol in kadila? Nikakor.

Staršev »najtežja« leta moje pubertete so mimo. O težavnosti tega obdobja bi bilo težko govoriti, vendar se mi zdi, da sem bila kar pridna deklina ter da drugi delajo veliko večje probleme, kot sem jih sama. Do prepirov je prihajalo zgolj zaradi vsakodnevnih reči ter mojega pohajkovanja. Nikoli nisem imela kazni ali prepovedi oditi ven, kar se mi zdi, da je bilo zelo pozitivno, saj sem mami potem toliko bolj spoštovala in nato delala manj problemov. Saj veste, če je otroku nekaj prepovedano, ga še bolj fascinira, da prekrši pravilo. Kljub strahom, da me pokvari slaba družba, sem spoznala kar veliko »izgubljenih duš«, ki so se lotevale alkohola, kajenja in drog. Ravno ti so bili tisti, ki so me svarili pred stvarmi, ki jih počnejo. Ne vem, ali sem imela le takšno srečo ali pa starši včasih malo pretiravajo s svojimi strahovi!

Časi se spreminjajo, mladi pa odraščamo prehitro. Stvari, ki so jih starši spoznali npr. pri dvajsetih, se danes pojavijo pri otroku že pri petnajstih, z vsako generacijo pa gre hitreje. Ravno zaradi tega prihaja do konfliktov, še posebej, če eden izmed staršev ne živi poleg, a ti vseeno narekuje svoja pravila, ki nimajo ne repa, ne glave in ne logike.
Tako zdaj moj ati na starševskem področju deluje v fazi, ki sva jo z mami že zdavnaj obhodili. Moj otrok že zna kuhati? Hodi v Ljubljano s prijateljicami nakupovat? Spi pri fantu? Nikakor.

Sem pa menda že malo večji otrok, kot sem bila, ko se je odselil.

Zdi se mi, da ima posebno vlogo vzgoje tudi ločitev staršev. Zakon narave: Močnejši preživijo. Tisti, ki niso močni zavozijo življenje, se zaprejo v sebe, skušajo pridobiti pozornost na neprimerne načine (droge, alkohol, kajenje, agresija, molčečnost, padanje ocen, beg od doma…), močni pa postanejo še močnejši in samostojnejši, saj morajo kar naenkrat odrasti in začeti skrbeti zase.

Seveda, pa so v našem odnosu ves čas nihanja. Včasih je vse OK, včasih pa sem »sumljiva« že, ko grem na kavo. Čudna so pota Gospodova, bi lahko rekli. Danes sem punčka, jutri mlada gospodična. Preplitko me jemljejo.

Je pa fajn občutek, ko se slabe volje usedeš poleg starša, ter z njim ob kavi in cigaretu obereš cel svet in vse kar se ti dogaja.

Komentarji

Oseba Unknown sporoča …
Starci so starci. Redko lahko grejo iz svoje kože.
Veliko staršev ima bolezen blondink: "Zlo pozno jim potegne"
Oseba Donch sporoča …
Grrrr, zde se boš pa še norčevau iz blondink?? hehhe :D
Sej razumem skrbi, ki jih imajo, ampak vseeno si včasih izmislijo čudna pravila in imajo čudna pričakovanja... sej veš kak gre to pr nas doma :/ :D
Oseba bloodi sporoča …
To si izmišljajo zato ker te majo radi;)
Men je pa kul, da so moji v taki koži ko so (večina časa) od ka sm se rodil sm lahko delo ki sm hoto ka sm hoto...zatu pa je zdej taku ko je vse f pizdi mili matrni :D
Oseba Anonimni sporoča …
dona. mislim, da mladi moremo imeti neke omejitve..
tvojega očeta povsem razumem, ti ga boš pa bolj razumela, ko boš malce starejša, čeprav zelo zrelo razmišljaš že sedaj...
uživaj še naprej. lp
Oseba Donch sporoča …
Heh... vidim, da ste me razumeli, kot da se pritožujem nad pravili in vsem, kar zahtevata.
Nikakor. Seveda ju razumem in se strinjam, da mora bit nek red.

Ampak hočem povedati, da me starš, ki ne živi z mano ne razume in žal tudi ne pozna. Sicer me ima noro rad in bi za mene naredu vse... ampak boli, ko vidim, da se včasih začudi, ko povem, da ne jem potice, ko povem kakšno glasbo poslušam, ko rečem, da sem bila v Ljubljani s prijateljicami...
Oseba Donch sporoča …
sicer pa je stvar tako ali tako preobjektivna za razpravljati, saj je vse glede pravil odvisno od odnosa med starši in otrokom, ter tudi s preteklostjo in trenutnim doživljanjem...
Da bi lahko sodli kaj smem in kaj ne, bi morala napisati še kakšne 5 postov...
Oseba Matic sporoča …
''Staršev »najtežja« leta moje pubertete so mimo.''

ti si že iz puberte ? :D ne bi reku :)

lp
Oseba Donch sporoča …
najtežja leta moje pubertete... najtežji časi v puberteti. Itak, da sem še pubertetnik!