torek, 06. januar 2009

Tako zelo posebna je.

Nihče ne pozna njenih začetkov. Še sama se včasih potihoma sprašujem kako je v resnici izgledalo njeno rojstvo. Vse se je začelo nekako s kavo- ta omamna vsebina, z božanskim vonjem, katerega pripadajoč okus je daleč od pričakovanja. Če sem natančna, sploh ne spada k tako posebnemu vonju, oziroma ne verjamem, da okus, ki bi se poistovetil s tem vonjem, sploh obstaja. Bila je zelo ne zaupajoča vase, tudi drugi niso verjeli, da bi posajene cvetke sploh pognale na njeni ne ravno zrahljani zemlji, ki je popila že toliko strupov, okusila toliko grenkobe, da je včasih kar pozabila na vse lepo, česar se je dotaknila. Povezovala je dva popolnoma različna svetova, nebesa s peklom, črno z belim, ter jih spretno vpletala v dolgo kito prelepe zgodbe. Nikoli ni potočila solze v znak trpljenja, le vsake toliko časa se je v strahu zatekla v temo, ter v neodgovorjena vprašanja. Svetov ni spremenila, ne. Le povezala ju je, v nekoliko čudaško nit, ki se je z vsako notranjo besedo debelila, ter z vsako zunanjo malce razrahljala. Vedno je trdila, da so zunanji vplivi le znak ljubosumja, zavisti, a v njenih očeh sem včasih opazila kanček dvomov. Teh njenih oči sem se bala. Bile jasne, drugič motne;le tanka ločnica med realnostjo in domišljijo.
Vonj kave je kmalu postal preslab izgovor. Vonja se pač ne da nadomestiti s katerimkoli okusom. Prevladal je nekako šesti čut, drugi pravijo, da usoda. Čutila in videla je, čeprav brez posebne razlage. Njeno rojstvo je bilo le naključje, nepričakovan prihod, brez posebnih pričakovanj. Ko se je tako odsevala na gladini samotne mlake, se ovijala v plašč mrazu in teme, je bila še tako daleč od svojega imena, katerega sem kasneje tolikokrat napisala v pesek ob morju. Včasih mi zgleda tako zelo neresnična. Preveč lepa, preveč samosvoja, preveč posebna… po drugi strani pa si je želim še bolj, kot poprej… Njena igrivost je še vedno prisotna v vseh kotih vesolja, ki ga obsega. Postala je bolj zaupljiva, zrastla pa je že za pet njenih velikosti. Že od nekdaj se mi je zdela tako velika, a vedno znova spoznavam, da je to šele začetek…

Tako zelo posebna je…

…negujva jo.

6 komentarjev:

Elena pravi ...

To je eden najlepših postov kar sem jih kdaj prebrala na tvojem in na blogu drugih.

(:

Donch pravi ...

oooo hvala :)

Anja pravi ...

jst sm ti že na kavici use povedla ^^

Anonimni pravi ...

mmmm:)pohvalno!

sarah

Donch pravi ...

Hvala prvič

In hvala drugič :D

Anonimni pravi ...

Vid se, da maš žilico za pisanje ;)