petek, 16. januar 2009

Vixit Viva (IV)

Miže opazujem sončni zahod.

Ne želim ga videti… temveč čutiti, slišati trk sonca ob temne vzpetine v daljavi.

Želim vonjati brez vonja žarke, da bi zaznala sonce tako, kot nam ni namenjeno.


Ponovno zdolgočaseni pogledi, ki jih riše moje ponovno sanjarjenje? V resnici me ne zanima. Sem le človek, ki želi svoje občutje spraviti na pravokotno oblikovan, razlog poseke dreves, list. Pa naj bo, kar pač bo... želim si le pisati. Brez omejitev.


Sonce počasi tone v novozapadlem snegu.

Veliko stvari nam namreč ni namenjeno za vedeti, pa vztrajamo stoletja ter iščemo načine za odkritje. Zakaj potem ne bi zaupala tudi v nemogoče?

Ni komentarjev: