torek, 09. junij 2009

Vixit Viva (VI)

Tema je, a hkrati vidim sence, ki rišejo po steni majhne objekte ter velike strahove, ujete v kletki mojih misli. Le-te mi bežijo nekaj kilometrov stran, v prav tako temno sobo, nad katero leži prijeten vonj- mešanica dveh popolnoma različnih svetov, ki utripata v skupnem ritmu ter se vdajata vsakdanji teži še težjih bremen. Bremena, zamisli nasprotujočih si strani vsečloveške nespametnosti. Radio postaja iz trenutka v trenutek le mehak, tih odsev v daljavi, misli me počasi odnašajo stran. V najino stran. Nešteto odgovorov, ki bi jih znala odgovoriti brez premišljanja, a se mi vseeno ves čas pojavljajo v mislih. Kaj počneš? O čem razmišljaš? Me imaš rad? Nešteto preteklih slik, ki bi jih znala opisati od zadnjega drevesa do vseh drugih detajlov. Poljubljava se, v ozadju se k tlom zgibajo stare smreke, na njih počivajo sive ptice. Nešteto je poti, ki bi jih znala izslediti z zavezanimi očmi, le da bi te našla nekje, kako me čakaš, z najlepšim nasmehom, kar mi ga lahko podariš ter z besedami, kako si me pogrešal.

1 komentar:

Sarah pravi ...

Zakaj nič ne pišeš Dona?Neki zame,lepo prosim:)IN TO NA BRZINO:)(zdej si prisiljena,tko da brez izgovorov:)