Je že kar eno leto, ko sem se nazadnje pritoževala nad uvedbo tople malice, ki pa se je na koncu izkazala za dobro. Navadili smo se na »zgodnje kosilo«, na daljši pouk ter na enourni odmor. In kar je še boljše, malico nam subvencionira država v celoti, torej jemo zastonj.
Neuradno dovoljen izhod na kavico, so nam znova prepovedali, kar mislim, da je nepotrebna poteza, glede na to, da se nas je večina navadila. Kako bodo vzpostavili nazaj začetno stanje, ne vem, mislim pa, da če se bodo lotili zadeve z dajanjem opominov, bodo le-te izgubili na pomenu. Ker roko na srce, vsaj tretjino šole se najde po brežiških trgovinicah, restavracijah, barih med odmorom, in nikomur se ne mudi nazaj v šolo. Če ne drugega, po navadi skočim k mami v službo, da kaj »zaslužim« ali pa se vsem zaposlenim pritožim nad novostmi v šoli ;).
Da bi dobila opomin zaradi kave z mamo, obiska banke ali kave s prijatelji? A dajte no, ne ga srat!
Tudi »Učiteljski vhod« je še vedno strogo prepovedan. Vsaj s strani nekaterih učiteljev. In ja, priznam, včasih me zanese skozi njihov izhod in upam, da jim zaradi tega ni nič slabše v življenju.
Na primer, danes sem okusila grenko izkušnjo, ki se nanaša na »Ta-Strogo-prepovedani- vhod« in prav zamerila in zagravžala se mi je učiteljska nečloveškost. Cel dan je lilo kot iz škafa, grmelo kot, da bi bil soden dan, s seboj pa sem imela najmanjši dežnik, ki obstaja na svetu, in kar grozi k temu, da se bo sesul ob malo bolj močnem deževju. Marko me je čakal v avtu pred glavnim vhodom (učiteljskim), ker dovoz do dijaškega ni možen. Logično, da sem se odpravila skozi bližjega, in ko sem videla profesorico, brez dežnika, ki se bo verjetno odpravila k avtu, sem ji hotela ponuditi, da jo spremim do avta, ker grem v njeni smeri, ona pa me je nadrla, da to ni naš izhod in naj grem skozi dijaškega, da se mi od vrat ne bo umikala. Tako sem do avtomobila prišla vsa premočena, in kar je še več popolnoma osupla in razjarjena! Kakšna nehvaležnost in živalskost!
Komentarji