Prehod iz zveze v samsko stanje je nekaj čisto naravnega, vendar nam še vedno dela velike probleme. Ljudje smo navajeni izgubljati, zapuščati ter prebolevati, pa vendar vsaka izguba boli enako ali še bolj, kot prejšnja. Ravno pričakovanje, da je vsega enkrat konec, pa da ljudem misliti. Se je vredno spuščati v nove zaplete, se izpostaviti in nato požeti, tedaj še neznane, sadove ali strupe? Odgovori so različni, razmišljanja drugačna, pa vendar mislim, da je zame pravilen odgovor: JA. Če hočemo življenje pestro, če hočemo biti ljubljeni, če hočem »živeti« v pravem pomenu, se moramo izpostaviti toku in se prepustiti. Namreč, živimo le enkrat in če se bomo v npr. sedemdesetih letih življenja samo skrivali pred življenjem samim, da nas le to ne bo prizadelo, potem ne bomo živeli. Žalost, sovraštvo in jeza so navsezadnje temeljne surovine življenja, poleg vseh pozitivnih, ki si jih zaželimo ob praznikih, rojstnih dnevih in ostalih priložnostih. Mnogi kolebajo pri vprašanju, če se izplača spuščati v novo zvezo, ko so pri zadnji toliko pretrpeli. Mislim, da ja. V vsaki zvezi spoznamo namreč nekaj novega, pa naj bo to naša še neodkrita lastnost ali stvar, ki nas pri partnerju moti. S pomočjo le-teh si lahko nato sestavimo grobo sliko, kakšnega človeka sploh hočemo za sopotnika v življenju. Vem, bolečina ni nič manjša ob teh dejstvih, vendar si zapomnite, da bodo stvari, ki se nam v določenem trenutku zdijo nepremostljive, v prihodnosti samo izkušnje, s katerimi smo postali močnejši ter pripravljeni na nove izzive. Torej, kaj vam je ljubše? Biti osamljen, se počutiti nepopolnega, neljubljenega ter hrepeneti po pozornosti, ki nam je prijatelji ne morejo dati in nikoli biti prizadeti ali pa uživati v opojnosti ljubezni, se veseliti, se počutiti izpopolnjenega ter biti na koncu prizadeti? Glede na naše, dokaj, kratko življenje, mi je druga možnost bolj mamljiva. Ljudje, ki se bojijo v zveze, da ne bi bili prizadeti, pa mislim, da kljub temu ne čutijo nič več veselja v življenju, ko potegnemo črto.
Če kdo zdaj misli, kako je meni lahko govoriti, ker trenutno nisem v podobni situaciji, naj povem, da sem vseeno popolnoma prepričana v to, kar sem povedala ter, da sem tudi že sama kdaj doživela podobna razočaranja. Vsem tistim, ki se v leto 2010 podajate z ranjenimi srci predlagam, da se potrudite preboleti ljubljenega človeka ter ne iščete novega, saj iskanje nikoli ne pomeni najdbe. Takrat, ko ne iščeš, takrat se pojavi. In, da vas še potolažim: izguba dobrega človeka je samo nova priložnost, da najdemo še bolj super človeka zase.
Zato vsi zapuščeni:
1. Izbrišite jo/ga iz Facebooka, Twitterja, Msnja…
2. Vzemite si čas zase
3. Poskrbite za kakšno novost: preuredite sobo, spremenite barvo pričeske
4. Znebite se vseh stvari, ki imajo zvezo z ravnokar izgubljeno ljubeznijo
5. Ne poskušajte vzpostaviti stika z bivšim partnerjem, dokler ga ne prebolite dokončno
6. Zaposlite se s stvarmi, ki jih radi počnete
Že res, da so hitre spremembe v življenju težko dojemljive ter stresne, vendar ne obupujte- za vsakim dežjem posije sonce, oz. za vsakim izhlapelim, starim vonjem, v naše življenje vstopi nov.
Komentarji
1. Izbrišite jo/ga iz Facebooka, Twitterja, Msnja…
Zakaj?Da bo lažje ga/jo prebolel/a?To je čista bedarija.
2. Vzemite si čas zase.
Čas zase si vzameš tudi ko si v neki vezi!
4. Znebite se vseh stvari, ki imajo zvezo z ravnokar izgubljeno ljubeznijo
Bedarija.Spomin na nekoč nekaj lepega mora ostati, vsaj neka malenkost. Zakaj izbrisati vse?!To je del tvoje preteklosti.
5. Ne poskušajte vzpostaviti stika z bivšim partnerjem, dokler ga ne prebolite dokončno
Včasih je mogoče ga dobro vzpostaviti.Lahko si še dober/a prijatelj/ica z njem/njo.
1. sama zase vem, da bi po tem, ko bi šla s fantom narazen, vsak dan buljila v njegov profil, in zraven jokala in se sekirala, ko bi veselo flirtal s puncami. Ne bi mogla mimo, ne da bi gledala, ali me kaj pogreša, ali mu je žal, ali pa se mu samo jebe za mene.
2. Ne vem, zakaj se na vsako besedo tako vsedeš. Itak, da maš vedno čas zase. S tem sem mislila na to, da si malo več privoščiš, da počneš nekaj, kar te je v preteklosti veselilo, pa že dolgo nisi delal.
4. Stvari se znebimo le začasno. Če bi hotela prebolevati v sobi, ki je polna njegovih fotografij, plišastih medvedkov, ki sem jih dobivala za darilo, rožic, ki sem jih dobila na ta in ta dan... bi uspelo? mislim, da je čisto logično, da umaknemo stvari, ki se ga tičejo.
Nisem človek, da bi po končani zvezi govorila, da je blo vse brez veze. Itak, blo je lepo.. samo more za kakšno leto v škatlo, da pozdravim svojo dušo.
5. Ja, dober prijatelj, ko ga preboliš. Če pa si v trenutku, ko greta narazen, pa dvomim. Nikoli ne bi mogla preboleti fanta, če bi se z njim še naprej družla, naprej gojila to, kar je bilo, zraven pa gledala kako je z drugimi dekleti...
Zato ker bi trpela že ob tem, ko bi ga predobro poznala in vedla točno kaj ma v glavi, kaj govori drugim puncam, kakšen je do njih... ne vem, žensko ljubosumje verjetno.
Jst uglavnem res ne bi mogla čez noč človeka spremenit iz nekoga, ktermu sem zaspala zvečer ob objemu, pa se zjutri zbudila z njegovimi poljubi, v čisto povprečnega fanta, ki bi bil samo prijatelj. Ma ni šans.
urosK
Kaj bi pa vi potem nardil, oz. kak bi preboleval? Če vzamemo recimo, da vas partner/ka pusti zaradi nečesa, vi pa jo/ga mate ful radi. Kak bi si pozdravli dušo?
To, pa da si najdeš človeka iz podobnih krogov, kjer se nahajaš, to je pa spet en izmed problemov. Recimo sošolec- sošolka, s piko na I pa še, da se razideta na zelo boleč/grd način.
Na srečo sem mela do sedaj samo take, ki niso ravno iz mojga razreda/moje šole/naše družbe, tak da je zaenkrat fino. Ko pa pride do tega pa... kdo bi vedu...
Donch je spet pogruntala toplo vodo.
Pisci pišemo in ne odkrivamo Amerike. Pisci podajamo svoja mnenja, opisujemo, sanjarimo, ne pa izumljamo novosti.
Imam mogoče napačne predstave?
Drgač se strinjam z Dono..najboljš, da se stvari od bivšega pospravijo daleč stran, dokler ne preboliš...
In nobenem ne privoščim, da se zaplete in nato skrega s kakšnim sošolcem/sošolko..ker zna to bit precej grdo..
Logično, na ta način izrazimo vsakodnevne frustracije ob spoznanju, da sami nismo nikoli zmožni napisati česarkoli tako globokoumnega kot je Dončina objava.
Pravzaprav so naše kritike samo beden poskus dviganja ranjenega ega, verjetno zato, ker ne upoštevamo popolnoma neočitnih navodil naštetih zgoraj in kljub zavrnitvi še vedno poskušamo obuditi davno ugaslo ljubezen. Lapalapalapa :)
Ne si delat problemov...
Gre za preprosti članek, ki jih je možno videt v bilokakšni reviji. In? Sej nisem pričakvala, da bote padal na kolena zarad njega.
Je samo potreba napisat neki takšnega, saj je kr nekaj kolegic nehalo s fantom, pa sem hotla samo nekaj spodbudnih besed napisat. A je to tak narobe, da moreš res silit?
Če bi rada pomagala frendicam, jim zrihti novega poba, da dobijo potrebno dozo dopamina. Đankiji... :)
Eh, odgovor prvotno sploh ni bil nastrojen sarkastično, kar nekak sam od sebe se je vrinil tak poredni poredni sarkazem.
Drugače sem pa fantek.
PS: glede na to, da si že vajena negativnih komentarjev, jih more biti precej...
Se ti ne zdi, da bi se mogoče malo zamislila nad sabo, kaj pa, če imamo prav? =)
Ni problema, že narejeno :)