Vixit Viva (VII)


Tema je, a vidim sence. Sence, ki po steni rišejo majhne objekte ter velike strahove, ujete v kletki mojih misli. Le-te mi bežijo nekaj kilometrov stran, v prav tako temno sobo, nad katero leži prijeten vonj- mešanica dveh popolnoma različnih svetov, ki utripata v skupnem ritmu ter se vdajata vsakdanji teži še težjih bremen. Bremena, zamisli nasprotujočih si strani vsečloveške nespametnosti. Radio postaja iz trenutka v trenutek le mehak, tih zvok v daljavi, misli me počasi odnašajo stran. V najino stran. Nešteto odgovorov, ki bi jih znala odgovoriti in se ves čas pojavljajo v mislih. Kaj počneš? O čem razmišljaš? Me imaš rad? Nešteto preteklih slik, ki bi jih znala opisati od zadnjega drevesa do vseh drugih detajlov. Poljubljava se, v ozadju se k tlom zgibajo stare smreke, na njih počivajo sive ptice. Nešteto je poti, ki bi jih znala izslediti z zavezanimi očmi, le da bi te našla nekje, kako me čakaš, z najlepšim nasmehom, kar mi ga lahko podariš ter z besedami, kako si me pogrešal.

Komentarji

Oseba jinx sporoča …
Lepa, zapančkana :)
Super parček
Oseba jinx sporoča …
Lepa, zapančkana :)
Super parček
Oseba Unknown sporoča …
TI SI ČUDNA!!! NEHI ME SLIKAT MED SPANJEM!!!
Oseba dona sporoča …
marko, ti ne rabiš komentirat, če misliš take komentarje puščat.