Karmino (ne)prostovoljstvo

"Kárma je izraz, ki označuje ezoterični pomen vzrokov in posledic, ki sledijo vsakemu dejanju. Karma zaobjema pravzaprav vse, kar počnemo, smo počeli in bomo počeli. Gre za dejanja v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Dejanja, ki jih počnemo danes namreč določajo našo prihodnost, dejanja, ki smo jih opravili v preteklosti pa določajo našo sedanjost."

Moje življenje je zadnja leta zelo "karma-sto". Medtem, ko se trudim, da bi živela po načelu "delaj dobro in dobro se ti bo godilo," se karma trudi, da me sproti kaznuje za vse, kar ni 100% v duhu dobrega. Ali čistega. Ali delovnega. No, pravzaprav sem svoj način življenja kar poimenovala "karma", čeravno v originalu ni mišljeno tako strogo, kot si interpretiram sama. Konec koncev je vsaka tolažba dobra, ko se s slabo mislijo brcneš z mezinčkom v rob postelje. Ali pa s komolcem v vrata, medtem ko bundo leno zabrišeš mimo obešalnika. Ob tem je še bolj krasen občutek mastno preklinjati in se ob spremljavi burnih negativnih občutkov zviti v klobčič, kjer te potolažijo mrzli smrčki. Vse to je karma. Karma, ki mi ne pusti hudobije, slabih misli in lenobe. Moja posebna karmica kot način življenja. In o tem bom še velikokrat pisala.

Negativizmu vseh oblik se je dobro izogibati, zato sem si postavila kameni ščit pred sovražnostjo, obsojanjem in slabimi navadami. Dandanes se je namreč zelo težko izogniti negativni energiji, saj jo goji skoraj vsako človeško bitje, ki stopica mimo mene. Iz ljudi kar puhtijo jeza, nevoščljivost, agresija, sovraštvo, lenoba, predsodki in trudim se, da se ne bi hranila s takšnimi črnili. 

Vedno sem se spraševala - živimo na krasnem planetu, obdajata nas prekrasna flora in fauna, ljudje smo inteligentna bitja, ki bi lahko naredila svet še lepši, a svoje znanje in izkušnje usmerjamo le v en cilj - kako čimprej in čimbolj uničiti vse, kar je lepo. 

Ob tem odstavku mojo misel odnese v Matrico: "You people are not like other mamals, you are more like a virus!" In res je tako, ljudje smo Zemljin največji virus. Medtem, ko vsi sesalci težijo k naravnem ravnovesju, se ljudje naselimo v prostor, ga uničimo in se razširimo na nova območja. 

In jaz nisem hotela biti del tega. Začela sem misliti dobro, delati dobro, pomagati drugim, nehala sem jesti meso in iskala vse možnosti, kako bi postala še bolj dobra. Živim po načelu "poberi še najmanjši papirček za seboj. In poberi ga še za drugimi". Na začetku sem se veliko spraševala "kaj pomeni biti dober človek?", zdaj pa se vedno bolj sprašujem "kje je meja med dobrim in izkoriščenim človekom?" Pobiranje papirčkov se je namreč v zadnjih letih prevesilo v profesionalno smetarstvo. In na tej točki se je bilo potrebno sprijazniti - predobrih ljudi ni veliko in razlog za to so razočaranja ter ignoranca ljudi, ki si ne želijo živeti dobro. Razlog za pomanjkanje predobrih ljudi je otopelost. Dnevna rutina. Pravila. Zakon. Preobremenjenost z okolico.  

"Dober človek" pomeni "delati dobro", zato sem v skladu s svojo karmo pred 5 leti postala prostovoljka. Prostovoljka za živali. Sprva sem občasno pomagala v društvu za zaščito živali. Potem sem občasno pomagala v drugih društvih in v zavetišču, ter nakupovala dobrodelne izdelke za pomoč živalim. Potem sem pripravila svojo linijo izdelkov in jih sama prodajala na dobrodelnih stojnicah. Vsak vikend, soboto in nedeljo, dva meseca. Bila sem zgrožena nad ignoranco in nesramnostjo ljudi, zato sem dobila še dodatni zagon. V ekipi smo se znašle super punce, s katerimi smo organizirale dobrodelne akcije in licitacije. Vsak vikend smo hodile po terenu in reševale živali. Zbirale smo hrano in papir, vse tovorile v moj avto ter z donacijami obiskovale različna zavetišča. Delo se je stopnjevalo, vsak dan - tudi po dvakrat - smo delale v zavetišču in društvu za zaščito živali. Vse - od fotografiranja, objavljanja, zbiranja hrane, do pobiranja pasjega dreka in iskanja živali po terenu. Potem sem začela donirati še ljudem v stiski, k sebi pa začela jemati brezdomne živali in jim iskati nov dom. K vsem delu so se pridružili še številni klici po pomoči lastniškim živalim. Nato po pomoči mimoidočim brezdomnim živalim. Nato še prostoživečim živalim. In kmalu smo se zavedle, da delamo že več mesecev, vsak dan, tudi po 12 ur. Da že dolgo nisem bila doma, da se že dolgo nisem posvetila svojim stvarem, svojim živalim in svojim najbližjim. Klici in zahteve pa so se kar stopnjevali in kmalu smo prišle do točke, da tudi plačani niso več želeli delati plačanih del, saj je zastonj delovna sila boljša izbira. Hvaležnost se je spremenila v obveznost, jaz pa sem se nekega večera lani v debelih solzah zgrudila po tleh in se ob strogem predavanju mojega dragega soočala z resnično sliko svojega "dobrega dela". 

Čeprav je spoznanje bolelo in je trajalo vsaj kakšna 3 predavanja in tisoč robčkov, sem spoznala, o čem govori moj kruti učitelj. V želji, da bi bila najboljši človek na svetu, sem pozabila nase. 

Zato sem se morala ustaviti in sprijazniti, da lahko iščem dobroto v manjših stvareh, da sama ne morem spremeniti sveta in da si lahko vsaj nekajkrat na mesec dovolim biti sebična - sedeti pred televizorjem, s skodelico čaja v roku in s kosmatuni v naročju. Včasih čutim, da nekateri to sprejemajo kot moj umik, čeprav še vedno delam kot nora. Čutim, da se nekateri čudijo, ko delam kaj za denar. In tudi sama sem se težko sprijaznila, da se od prostovoljstva ne da živeti. Trdno sem se odločila, da bom dober človek za ne-dobre ljudi tako, da ne bom podpirala njihove lenobe in reševala njihovih napak. Da mora vsak človek odgovarjati za svoja dejanja in delati za svoje plačilo. 

Jasno, še vedno sem prostovoljka. A Moj me vsake toliko prizemlji nazaj, da si ne pozabim vzeti časa zame. In za naju. 

Si tudi ti želiš biti dober človek? Vsak dan naredi nekaj dobrega in dobro se ti bo vrnilo. Kaj več o tem pa naslednjič. 

P.s.: Če želiš izvedeti, kako hudo in naporno je biti prostovoljec za reševanje živali (kakršnega pričakuje današnja družba) in kam me je prostovoljstvo lani zavedlo, vabljen/a k branju zapisa "Nehvaležne nedelje ali naj živali počakajo do uradnih ur" na: http://www.popasje.com/#/blogic/