četrtek, 30. avgust 2007

…rada bi odkrivala nebo, se odela v mavrico, legla na oblak in s tabo štela zvezde. Poletela bi na ptici skozi dežele čudes, odkrivala skrivnosti in se veselila novih dni. Sonce bi mi kuštralo lase, ujela bi njegove žarke in se poigravala z njimi. Zvečer bi se pokrivala s kopastimi oblački, glavo bi položila na zvezdne krake in strmela v mesec. Mesec bi me razsvetljeval in obsvetil vse skrite kotičke na nebu. Kapljice bi se pomešale s solzami in mi nežno drsele po licu..združile bi se v reko, ta pa bi našla ocean in vanj izlila vso bolečino…rada bi…vse to, česar se dobiti ne da…strmeti k popolnosti?! Ta ne obstaja…Strmeti v smeri ciljev in jih dosegati…pa kljub neodkritem in nemogočem?..mogoče pa mi uspe…Bomo videli...


Lp, vaša malo otožna Donna

5 komentarjev:

IztokFranko pravi ...

kak to, da si otožna? ne bit no :D

MDavor pravi ...

Nice said;)

Donch pravi ...

aaaam..tud ludje, ko smo vedno nasmejani...se vačsih uprašamo zakaj sploh živimo....;)

ŁiTTŁE STAR pravi ...

FuL lepo s to napisala!!xP

mcenaa pravi ...

lepo napisano. lih prave vole sm, da mi je pasal neki tazga prebrat.

:**