Pravijo, da je življenje treba uživat, ga zajemati z veliko žlico. Še posebej zadnji teden pred šolo! Lahko se poslovim od neskončnega lenarjenja, brezskrbnega pohajkovanja in znova v roke primem zvezke.
Teden prej si obljubiš, da se boš pojavil na vsaki pasji procesiji in užival, dokler... no, tukaj smo prišli do meni manj ljubše točke. Se vam je kdaj zazdelo, da vam gre vse tako odlično, ko vam je nekaj prekrižalo pot? Vedno kadar sem totalno srečna in brezsrbna podzavestno pričakujem nekaj slabega. Se veselim neke zabave, ki je nato odpovedana, se mam fino s fantom, ko me mami brez razloga odvleče domov ali pa... (no, prišli smo do tega neljubega dela) ... ali pa ti veselje uniči črna pika na zdravstvenem področju.
Medtem, ko vsi vi uživate na sončnih žarkih, se jaz tresem v debelem razvlečenem poloverju, pod dvema kovtroma in razmišljam le o tem, koliko korakov imam do kuhinje, kjer se mi kuha čaj. Ko se le nekako dvignem in vsa rdečelična priplazim v kuhinjo, se povzpnem na pult in ugotavljam ali kaplja iz mojega čela, ali pa sem totalno pod učinkom turkeya in vedno znova falim kozarec. In kar je najhujše... po deveti uri zvečer mi popustijo te prekrasni Lekadoli, ki jih pojem miljone na dan, takrat pa se fešta šele začne. Nekako pozabim kdo sem, kaj sem, se skrijem v kot in jočem od bolečin. Povem vam, imeti vročino, ki znaša 40 in več ni mala šala. Ubistvu je dosti grozno. Boj z lastnim telesom. In ker mi nič ne pomaga, me obložijo z mrzlimi brisačami, da mi lica ne bi bolj zardevala.
Hmm... nič čudno, da je Dragi tak hitro domov pobegnu- verjetno je slutil probleme. Kaj pa vem, nekak se mi zdi, da moški ne razumete, da vas ženske ne rabimo uro prej, ali uro kasnej, ampak v največji krizi! Pomoje se je dobro družit z geji, oni bi bli takoj pri meni in mi vestno kuhali čajček in brisali solzna lica...
Drugače pa se soočam ravno z obratnimi problemi, kot večina žensk. Sicer nisem zadovoljna ravno s svojo kilažo, vendar me pomanjkanje apetita resnično ubija. Kakšna marelica, mogoče juhica na dan, več pa ne gre... In tehnica kaže vedno manj (ne bit fouš, to so samo številke- v resnici se sploh ne vidi pomanjkanje kilogramov). Sem pa vedno šibkejša. In, če je kdo zmožen menjave, mu lahko predam vse svoje trplenje za njegovih 10kil preveč! Raj sem ko slon.
In, da še priznam... fouš sem vam!
Teden prej si obljubiš, da se boš pojavil na vsaki pasji procesiji in užival, dokler... no, tukaj smo prišli do meni manj ljubše točke. Se vam je kdaj zazdelo, da vam gre vse tako odlično, ko vam je nekaj prekrižalo pot? Vedno kadar sem totalno srečna in brezsrbna podzavestno pričakujem nekaj slabega. Se veselim neke zabave, ki je nato odpovedana, se mam fino s fantom, ko me mami brez razloga odvleče domov ali pa... (no, prišli smo do tega neljubega dela) ... ali pa ti veselje uniči črna pika na zdravstvenem področju.
Medtem, ko vsi vi uživate na sončnih žarkih, se jaz tresem v debelem razvlečenem poloverju, pod dvema kovtroma in razmišljam le o tem, koliko korakov imam do kuhinje, kjer se mi kuha čaj. Ko se le nekako dvignem in vsa rdečelična priplazim v kuhinjo, se povzpnem na pult in ugotavljam ali kaplja iz mojega čela, ali pa sem totalno pod učinkom turkeya in vedno znova falim kozarec. In kar je najhujše... po deveti uri zvečer mi popustijo te prekrasni Lekadoli, ki jih pojem miljone na dan, takrat pa se fešta šele začne. Nekako pozabim kdo sem, kaj sem, se skrijem v kot in jočem od bolečin. Povem vam, imeti vročino, ki znaša 40 in več ni mala šala. Ubistvu je dosti grozno. Boj z lastnim telesom. In ker mi nič ne pomaga, me obložijo z mrzlimi brisačami, da mi lica ne bi bolj zardevala.
Hmm... nič čudno, da je Dragi tak hitro domov pobegnu- verjetno je slutil probleme. Kaj pa vem, nekak se mi zdi, da moški ne razumete, da vas ženske ne rabimo uro prej, ali uro kasnej, ampak v največji krizi! Pomoje se je dobro družit z geji, oni bi bli takoj pri meni in mi vestno kuhali čajček in brisali solzna lica...
Drugače pa se soočam ravno z obratnimi problemi, kot večina žensk. Sicer nisem zadovoljna ravno s svojo kilažo, vendar me pomanjkanje apetita resnično ubija. Kakšna marelica, mogoče juhica na dan, več pa ne gre... In tehnica kaže vedno manj (ne bit fouš, to so samo številke- v resnici se sploh ne vidi pomanjkanje kilogramov). Sem pa vedno šibkejša. In, če je kdo zmožen menjave, mu lahko predam vse svoje trplenje za njegovih 10kil preveč! Raj sem ko slon.
In, da še priznam... fouš sem vam!
Komentarji
Bom pršu lubčka dat pa bo vse gut...